Domov   |   Sadna drevesnica   |   Dren

Dren  

DOMAČI DRENI

V Sloveniji v naravi uspevata dve vrsti drena, rumeni in rdeči. Rumeni dren (Cornus mas) cveti rumeno v najzgodnejši pomladi in za lesko ne zaostaja kaj dosti, seveda pa je veliko odvisno od rastišča, ali je to prisojno ali osojno, in od vlage v tleh. Izpostavljenost soncu vpliva na število rumenih kobulastih socvetij, prav zaradi tega so drenovi grmi najlepši na Krasu, kjer je vode malo, sonca pa veliko. Rastlina počasneje raste, zato so presledki med posameznimi členi na poganjku krajši, kar jo naredi lepšo. Tako kot v naravi se obnaša tudi na vrtu. Na sončnem mestu se spomladi spremeni v eno samo rumeno kroglo. Rumeni dren lahko uporabimo za eno najlepših in najmanj zahtevnih živih mej, saj kljub vsakoletnemu striženju cveti, tudi sneg mu ne pride do živega, zaradi gostega prepleta vej pa daje zatočišče in prostor za gnezdenje pticam. Konec poletja dozorijo plodovi, drenulje, ki so surove hudo trpke, izvrstne pa za marmelado. V stari Grčiji je bil rumeni dren posvečen Apolonu, njegov les se zaradi žilavosti uporablja v mizarstvu in strugarstvu za izdelavo orodja, palic, pip, čevljarskih klincev in lesenih žebljev. Rdeči dren (Cornus sanguinea) ima pozimi rdečevijoličaste vejice, cveti belo maja ali junija, plodovi so črni in niso užitni. Na vrtu ni najbolj dobrodošel gost, saj iz korenin močno poganja in gverilsko zaseda naš omejeni prostor.

AMERIŠKI IN JAPONSKI CVETNI (CVETLIČNI) DREN

Na vrtovih pa nas spomladi očara posebna skupina drenov z velikimi belimi ali rož¬natimi cvetovi, ki spominjajo na cvetove okrasnih srobotov. No, če smo natančni, ne gre za cvetove, ampak posebna glavičasta socvetja, ki jih obdajajo štirje ovršni listi v različnih barvnih odtenkih in imajo zato daljše življenje. Na naših vrtovih sta pogosta ameriški dren cvetličar (Cornus florida) in japonski dren cvetličar (Cornus kousa), ki sta si zelo podobna, morebiti je slednji elegantnejši, veliko pozornosti pa jeseni vzbujajo rdeči plodovi, ki visijo na dolgih pecljih in nekatere zaradi nagubanosti spominjajo na kitajski sadež liči. Vendar samo po videzu, saj se po okusu z njim ne morejo kosati. Ameriški dren cvetličar običajno kupimo kot grm, ki pa z leti zraste v nizko in široko drevo. Jeseni se listje močno obarva, zato rastline nikakor ne moremo prezreti. Toda zanj se moramo nekoliko potruditi in upoštevati, da je v domovini gozdna vrsta. Nima rad pripeke, ampak nežno toploto in rahlo zastrto lego. Suše ne prenaša, ustrezajo pa mu kisla tla. Japonski dren cvetličar ima podobne zahteve kot ameriški, odmrli les odstranjujemo po cvetenju in pazimo, da ne poškodujemo cvetočih vej. Ne prenaša ostre rezi.

Drugače je pri drenih, ki jih zaradi barvastih šib gojimo za zimski okras.
Takšni dreni (Cornus alba 'Sibirica', Cornus sanguinea) so najlepši, kadar rastejo v skupinah. Poleti jih niti ne opazimo, zelo zgodaj spomladi pa jih moramo porezati tako, da pustimo največ deset centimetrov dolge štrclje, saj bo iz njih dren pognal in že v začetku poletja dosegel lansko višino. Ne smemo biti sentimentalni, saj so najlepše obarvane enoletne šibe.

Na vrtu je zelo zanimiv tudi dren (Cornus controversa) z vodoravno rastočimi vejami.
To je lahko pozimi težava zaradi snega, naravnost obožujejo ga tudi srne, kar zanj ni ugodno. Poznamo še kanadski dren (Cornus canadensis), nizko pokrovno rastlino, ki uspeva samo v kislih in neapnenčastih peščenih tleh, zato ga v Sloveniji na vrtovih skoraj ni videti.
Morda nas bo reklo zdrav kot dren prepričalo, da je dren vedno prava izbira za naš vrt, saj verjetno nanaša na trdoto in odpornost lesa kakor tudi njegovo odpornost proti boleznim in škodljivcem.

 

Copyright © 2009 MASADA d.o.o.

izdelava spletnih straninoviSplet.com